Kdo smo lektorji

V osnovi je nekako takole: lektorji delamo tisto, čemur bi se v gledališkem svetu reklo hair & make up. Napudramo stavke, da prekrijemo lepotne napake, in besedilu dodamo malce šminke za svež in udaren videz. Šele potem gre naša "igralka" lahko v tisk in je pripravljena, da se predstavi širnemu bralstvu. Proces lektoriranja je seveda precej dolgotrajen in nima nobene lastnosti espressa po kosilu s petimi hodi. Stavek "do jutri moram oddati diplomo" torej ni ravno nekaj, ob čemer bi se lektorju pocedila med in mleko, ampak bolj kava in redbul. Ker je lektor nočni ptič in ker je konkurenca huda, se seveda usede v svoje gnezdo in iz izleženega jajca naredi velikonočni pirh. Lektorji se ne ukvarjamo samo z vejicami kot vrtnarji v angleškem vrtu in ne mečemo uča na velike začetnice kot Rodman na koš. Popravljamo slovnične, pravopisne in slogovne napake, zato moramo besedilo prebrati pazljivo in največkrat dvakrat, da ga ugledamo kot celoto, da razumemo, kaj je želel povedati avtor, in da se prebijemo tudi skozi takšne jare kače, ki jim je treba malce skrajšati rep, saj so sicer težko berljive, ker imajo nakopičene odvisnike, ki jim ni in ni videti konca. Lektorji smo že po defaultu sitni k tršice in malce nenavadna, a zanimiva bitja. Največkrat nosimo špegle. Svojega debelega šefa z modrimi platnicami stiskamo pod pazduho. Ločimo kvaliteto od kakovosti. Nikoli se nikjer ne nahajamo. Ne hodimo na otvoritve razstav, ampak raje na odprtja. In samo nam se zdi, da je na vsak način potrebno treba nekaj popraviti.

Komentarji

Priljubljene objave